„Langvinsęlasta umręšuefniš į fyrirlestrum mķnum um samskipti milli ólķkra kynslóša er tjįknin, eša žaš sem į ensku heitir emoji. Žessar litlu myndir sem fólk sendir sķn į milli meš textaskilabošum og merkja ekki žaš sama ķ huga fólks, eftir aldri,“ segir Anna Steinsen hjį mennta- og žjįlfunarfyrirtękinu Kvan, sem bżšur fyrirtękjum, stofnunum og einstaklingum m.a. upp į skemmtilega og upplżsandi fyrirlestra.

„Fólk sem tilheyrir mišaldrakynslóšinni missir hökuna nišur ķ gólf žegar žaš įttar sig į hvaš tjįknin standa fyrir hjį yngri kynslóšinni, en žau sem tilheyra yngri kynslóšinni eru aftur į móti mjög fegin aš ég tali um žetta į vinnustöšum, af žvķ aš žau eru ekkert endilega aš nefna žetta sjįlf. Žau gefa reyndar mišaldra afslįtt, žeim gömlu sem ekki vita hvaš žau gjöra,“ segir Anna og bętir viš aš žeim sem eru tvķtug finnist fimmtugt fólk frekar gamalt.

„Einna mestum usla ķ samskiptum veldur tjįkniš žumall upp, žvķ hjį ungu fólki stendur slķkur fingur fyrir nįnast „faršu til fjandans“. Žaš er alveg glataš aš senda slķkan fingur į yngra fólk, en žegar ég tala um ungt fólk žį į ég viš fólk į aldrinum frį um žaš bil fimmtįn įra til žrjįtķu og fimm įra, žau sem kennd eru viš Z-kynslóš og aldamótakynslóš. Ef ég tilheyrši žessari yngri kynslóš og myndi senda kęrasta mķnum į sama reki svona žumal ķ skilabošasamskiptum og lķka skammstöfunina ok, žį myndi sį kęrasti vita upp į hįr aš hann vęri ekki ķ góšum mįlum. Slķk skilaboš eru nįnast į viš löšrung. Yfirleitt nota mišaldra karlmenn og eldri karlmenn mest žumalinn, en viš mišaldra konur erum farnar aš nota hjarta-tjįkn og annaš slķkt meira en žumal. Afkvęmi af yngri kynslóš taka nįnast śt fyrir aš fį žumal frį pöbbum sķnum, en samt vita žau aš žeir meina vel, og gefa žvķ mišaldraafslįtt. Ég tek samt fram aš mišaldraafslįtturinn er ekki vinsęll, hann veldur miklu óžoli.“

Gleymdist aš lįta okkur vita

Tjįkniš venjulegan broskarl segir Anna aš sé algerlega bśiš aš gjaldfella.

„Hann er eiginlega verri en enginn ķ huga fólks af yngri kynslóš. Hjį žeim er broskarlinn algerlega ömurlegur, hann stendur fyrir „passive-aggressive“, eins og žegar einhver brosir en žś sérš samt aš viškomandi er alls ekki įnęgšur. Broskarlinn stendur žvķ fyrir gervibros einhvers sem er draugfśll, einhvers konar „takk fyrir ekkert“, segir Anna og tekur fram aš žaš sem geri žetta allt enn flóknara sé aš yngri kynslóšin noti tjįkn lķka ķ kaldhęšni, sem žau eldri viti ekki af.

„Blikk-karlinn er til dęmis stundum notašur ķ kaldhęšni og žykir auk žess perralegur, alveg glatašur. Ef ég fimmtug manneskjan sendi 25 įra manni blikk-karl žį getur sį blikk-karl veriš tślkašur sem kaldhęšinn perri, móttakandi fęr hroll og segir oj, honum lķšur jafnvel eins og ég hafi talaš nišur til hans, sé aš segja: „takk elsku litli karlinn minn“. Žegar viš sem erum mišaldra sendum öšrum mišaldra tjįkn eins og broskarla, ok, eša blikk-karla, žį er žaš ekkert vandamįl, en hjį yngra fólki hafa leikreglurnar heldur betur breyst og žaš gleymdist aš lįta okkur sem erum eldri vita,“ segir Anna og hlęr.

„Til dęmis er stranglega bannaš aš skammstafa ókei og skrifa ok, en žaš er ķ lagi aš skrifa ókei eša ókey, og žį jafnvel meš broskarli. Verst af öllu finnst žeim sem eru af žśsaldarkynslóšinni ef einhver sendir einungis K, sleppir O, ķ merkingunni ókei, ķ žvķ felst mikil höfnun og įhugaleysi. Viškomandi er aš segja aš hann eša hśn nenni ekki aš tala viš žann sem fékk skilabošin. Viš sem erum eldri kunnum žetta ekkert, viš skrifum aldrei K ķ merkingunni ókei.“

Punktur stendur fyrir hörku

Punktar segir Anna aš séu lķka oršnir mjög merkingaržrungnir ķ skilabošaheiminum.

„Ef žś skrifar takk og punkt į eftir, žį upplifir fólk eins og žś sért nįnast aš öskra į žaš. Ef fólk skrifar skilaboš sem innihalda nokkrar setningar og hafa punkt į eftir hverri setningu, žį upplifa žau yngri aš sį sem skrifar sé brjįlašur, virkilega reišur og sé aš lesa yfir hausamótunum į žeim. Ungt fólk notar ekki punkta žegar žaš skrifar į samfélagsmišlum, žaš notar frekar greinaskil, skrifar eina setningu og engan punkt į eftir henni, svo nęstu setningu fyrir nešan ķ nęstu lķnu. Žeim finnst punktar standa fyrir einhverja hörku og nota žį žess vegna ekki,“ segir Anna og bętir viš aš žrķr punktar į eftir setningu, til merkis um aš hśn sé opin, sé arfleifš frį žvķ viš lęršum į ritvél ķ gamla daga.

„Z-kynslóšin lęrši žetta ekki og žau vita ekki hvaš žetta žżšir, žau verša bara óörugg ef žau fį setningar ķ skilabošum meš žremur eša fleiri punktum fyrir aftan, tślka žaš gjarnan sem kaldhęšni. Aš mati okkar eldri er einhver viškvęmni ķ tślkun allra žessara tjįkna hjį žeim yngri, en žetta er raunveruleikinn fyrir žeim.“

Žetta er mjög kómķskt

Anna segir skondiš aš tjįkn sem eru myndir af gręnmeti og eša įvöxtum standi fyrir żmislegt kynferšislegt hjį yngri kynslóšinni.

„Eggaldin er typpi, ferskja er rass, kirsuber eru brjóst, ananas er sving, takkó er pķka, lķka kisa, og hugsanlega lķka kökusneiš. Viš žessi gömlu erum kannski nżbśin aš bjóša ķ matarboš meš tjįknum af einhverju sem merkir kynsvall įn žess aš hafa hugmynd um žaš. Žegar kynslóšir mętast į spjallrįsum žį getur yngri móttakandi tślkaš žaš meš allt öšrum hętti en viš vildum eša höfum hugmynd um. Tjįkn er ķ raun tungumįl sem hefur breyst mjög mikiš frį žvķ viš byrjušum aš nota žaš. Aušvitaš er žetta mjög kómķskt og fyrirlestrar mķnir ganga śt į aš gera grķn aš žessu, žvķ misskilningurinn ķ kringum žetta getur veriš skondinn. Sextugur karl er kannski aš gera sitt allra besta og heldur aš hann sé aš senda frįbęran póst eša skilaboš meš žumalputtatjįknum į sér yngri menn ķ vinnunni, en žeim finnst žaš kannski mjög óžęgilegt. Sextugir karlar eru ekki til ķ aš tileinka sér aš senda žrķtugum karlmönnum hjarta į vinnustöšum ķ staš žumals, žeir deyja innra meš sér. Stundum segja eldri karlmenn sem sękja mķna fyrirlestra: hvaša djöfuls vitleysa er žetta, af hverju žurfum viš alltaf aš koma til móts viš žį sem eru yngri? Og žį svara ég aš viš žurfum ekkert aš breytast, heldur taka umręšuna. Segja til dęmis: ég er sextugur mašur, ég mun senda ykkur žumla, en žaš merkir aš ég er įnęgšur meš ykkur, žaš er mķn mišaldra leiš til aš segja aš ég sé sįttur. Um leiš og viš śtskżrum žį vita allir betur hvaš merkir hvaš fyrir hverjum. Viš veršum lķka aš taka tillit til žess aš yngri kynslóšin ofhugsar margt og ofgreinir, og žaš er ekkert rangt viš žaš, žannig eru žau bara. Viš žurfum aš segja upphįtt milli kynslóša ef okkar skilaboš meš tjįknum merkja annaš ķ okkar huga en žeirra, žvķ ekki viljum viš óvart vera meišandi. Best er aš allir viti hvaš er ķ gangi ķ staš žess aš vera aš senda óvart óvišeigandi skilaboš meš eggaldini og blikk-karli,“ segir Anna og hlęr.